Divji petelin je naša največja kura. Samec divjega petelina je znan po svatovskem napevu. Napev se začne s klepanjem, ki se stopnjuje in preide v drobljenje, nenadoma se konča z glasnim "tok" in se nato nadaljuje z brušenjem. Tisti, ki to gozdno kuro dobro poznajo, vedo, da se ji ni lahko približati. Med prvo in drugo kitico svatovskega napeva, med klepanjem in drobljenjem, je petelin zelo oprezen. Če hočemo to ptico videti, se moramo precej potruditi. Na rastišče, petelinov teritorij, moramo priti še ponoči, pred jutrom. Potrpežljivo moramo čakati; morda bomo imeli srečo in bomo zaslišali njegov svatovski napev samici. Tudi videz te gozdne kure je veličasten. Samčeva prsa so bleščeče zelena, peruti rjave, njegov rep je zaokrožen. Nad očmi ga krasi rdeča guba. Samice ne krasi tako pisano perje, na prsih ima rdečerjavo liso in daljši zaokrožen rep, ki je na koncu rjav. Na svojem rastišču vztraja divji petelin vse leto in je stalnica. Najraje živi v jelovo-bukovih, smrekovih in borovih gozdovih v gorskem svetu. Svatovska pesem divjega petelina se razlega po Julijcih, Kamniških Alpah, Pohorju in v snežniškem pogorju. Število divjih petelinov upada zaradi intenzivne sečnje, širjenja gozdnih monokultur, nezakonitega lova ter vznemirjanja zaradi vse intenzivnejšega turizma v alpskem svetu.